17.05.08 za mene pravi šokec. Ker sem pač trpežen, preživel sem. Le zakaj se je šlo.
Opravek na DURS-u v Kranju. Ampak če človek uporablja za skoraj vse računalnik, potem pozabi, da se lahko neka izpostava preseli na drugo lokacijo. Že doma, ko sem skočil na kolo, sem imel v glavi zacahnano, da je DURS oddelek za dohodnino, še vedno na Slovenskem trgu 2. Torej na kolo, nekaj rekreacije, kolo postavim malce bližje zidu ob stavbi, ampak, ne naslonim ga na zid stavbe, temveč ga naslonim na nogico pritrjeno na kolo. Tako ta stvar pač gre. V tistem se pripelje neka gospa z avtom in parkira, kot ugotovim, brez, da bi ji bila jaz ali moje kolo v napoto. Grem po zalet, da preskočim tistih par stopničk in jo mahnem skozi vhodna vrata, do pulta kamor sem bil namenjen, pa me nekaj zmoti. Za hip me preblisne, ali se ni izpostava že preselila na drugo lokacijo. Gledam tablo na steni in ugotovim, DUSR ne prebiva več v tej bajti. Kaj zdaj, odkleniti kolo in se peljati tistih nekaj korakov, pa spet zaklepati kolo. Jok, peš jo bom mahnil in odkorakam proti občinski stavbi. Še en preblisk in ta mi prepreči, da bi zavil v občinsko stavbo, hja, saj DURS deluje pa že zdaj v novi zgradbi. No ja, ni problem, rekreacija nikol ne škoduje, razen, če te kdo zbije z avtom ali drugim prevoznim sredstvom. Grem v novo stavbo uredim zadevo in na povratku se še malce zadržim, ko si ogledujem srednješolce pri pripravi na maturantski ples. Gneča, letanje sem in tja, ah, ti že vedo kaj morajo narediti, jaz pa tudi. V prodajalno kruha, da ne bomo brez, pa še piknik za domače pripravljam popoldan. Torej kruh mora biti, pa še kakšno slastno pecivo tud ne škoduje. K sreči je že vse naročeno, tako, da s prijazno trgovko le preveriva, če je spakirano vse naročeno, plačam in se odpravim po kolo.
Stopim do kolesa, takrat pa zarohni varnostnik iz stavbe, ki stoji na vrhu stopnic in me kdo ve že koliko časa čaka, mene, kriminalca velikega, da mi da poduk, ki sem ga potreben zaradi svoje objestnosti velike: “Drugič pa parkirajte tam kjer imate opravke. Pa tukaj so stojala za kolesa” Gledam desca, v zlikani uniformi, tuhtam kaj bi mu reku, pa zelo na hitro sklenem, naboljš, da se nardim, kot da ga ni. Gledam okoli kje so stojala za kolesa. Aha, eno samcato betonsko stojalo, postavljeno skoraj pod stopnice. Si mislim, “ti kreten, kako naj dam kolo v stojalo, če nimam opravkov v stavbi”. Rekel na glas pa seveda nisem nič. Odklenem ključavnico, zaklenem pod sedež, da jo ne izgubim, obrnem kolo, dvignem parkirno nogico na kolesu in ko že skoraj skočim na kolo, se usuje cela kolona dijakov, pa ravno mimo mene, da ne morem nikamor. Spokorno počakam, da se kolona odkotali proti gimnaziji, potem pa hop na kolo in odšibam. Dec gleda za menoj, pa ko je videl da se ne zmenim zanj, tudi sam ni več črhnil ne bev ne mev.
Ampak vseeno mi ne gre v glavo njegovo nastopaštvo. Jamra za parkirano kolo, kot bi zasedel celo parkirno mesto. Res, da nisem šel v stavbo, ampak luba duša, kaj pomeni eno kolo ob stavbi, pa še naslonjen ni na zid, ne ovira nikogar, nikomur v napoto, poti ni tam mimo, skratka, ugotovim, da je dec zoprn kt megla v jesen, v napoto sam sebi, pa mora nekaj najt da se sprosti. In zaradi takih ljudi, je na svetu več kot polovica brezveznih prepirov.
Skratka, sem moral priti isti dan še enkrat naokoli, da poslikam plac, ki sem ga tako nesramno zasedel s kolesom, čeprav nisem imel opravka v tisti stavbi na Slovenskem trgu 2 v Kranju. Direktorju katere koli firme v tej stavbi predlagam, da možakarja nagradijo z neko dobro finančno nagrado, ker jim tako vestno varuje hišo in vsako ped pripadajoče okolice stavbe. Še sam bi ga nagradil, ampak s takimi tipi se ne dajem, ker se mi zdi pod častjo. Bom pa vzel na znanje, kakšen ne smem biti, ko bom star in zatežen, ter samemu sebi v napoto. Hudič, sej koncu koncev potem tudi stat ne smem pred bajto, če nimam opravka v njej. Ga bom nasledjič, ko ga bom zagledal na vrhu stopnic prav vprašal. Če ga pa ne bo, bom pa spet kolo parkiral tja in se malce umaknil, tolko da bo prišel na plano. Ampak, takra bo sigurno rekel, da ga zajebavam in mu težim brez veze. Le glejte, da ne puščate dvokoles kjerkoli, kjer ste lahko v napoto, kaj vem komu. Bom prav razmisli, da bi nabavil zložljivo kolo, pa malce večji ruzak, da ja ne bom še komu kdaj v napoto.
Ekole še pot do slikice;
| http://jure.streznik.org/server/marko/02kranj.jpg |
